Tridelni vodnjak življenja (Fons Vitae) je  osrednje obeležje mirovniškega poslanstva Slovenj Gradca kot mesta Glasnika miru. Sestavljajo ga trije likovno in idejno povezani deli, ki stojijo na mestih, kjer so bili pred drugo svetovno vojno in še nekaj let po njej studenci s pitno vodo – štepihi. Bratuša je svojo zamisel navezal na obliko najznamenitejše slovenske fontane, Vodnjaka treh kranjskih rek Francesca Robbe iz leta 1751 pred ljubljanskim magistratom, in ga igrivo razstavil na tri temeljene sestavine, običajne za fontane baročnega obdobja: skodelo, v katero se steka voda, je v bližini Wolfove hiše oblikoval v IZVIR; središčni OBELISK pred knjigarno Mladinske knjige, po katerem prav tako polzi voda, je namenoma izdelal iz nerjaveče pločevine domače slovenjgraške tovarne; medtem ko je figuralno kompozicijo strnil v dinamično figuro, postavljeno kar med mimoidoče na parter pločnika pred poslopjem Nove ljubljanske banke. Čeprav trije elementi kiparske rešitve, zlasti še med poletnimi krošnjami dreves na Glavnem trgu, med seboj skoraj niso vidno povezani, pa nenavadna rešitev z zaokroženim sporočilom dejansko nagovarja šele kot celota, kar nakazujeta tudi polkrožna izreza v podnožju obeliska in skodele, ki se združena povezujeta v krog. Bratuša je Robbovo idejo v jedki postmodernistični maniri preoblikoval v sodoben kiparski organizem, ki je simbol žive vode prerojenja in vere v boljši svet – zazrtosti v bodočnost na temeljih duhovnih vrednot civilizacije očiščenega srca in opranega obraza duše.

Besedilo: Marko Košan