Kiparstvo Mirsada Begića se je po končanem študiju na ljubljanski akademiji osredotočilo na raziskovanje osame, vživetja v umetnino, potenciranje čutnega spoja in identitete. Rdeča nit Begićevega kiparskega snovanja se v zadnjih dvajsetih letih navezuje na prostorsko postavitev z naslovom Ohraniti sanje v nekdanji cerkvi cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki, za katero je prejel najvišjo državno nagrado Prešernovega sklada, vzpostavila pa je značilen »arheološki« ambient, v katerega se kot naplavine časov odtiskujejo predmeti človeške civilizacije, ki so obviseli med to in onostranstvom. Begićeva dela so s Tisnikarjevimi v Koroški galeriji likovnih umetnosti prvikrat združili za veliko razstavo v muzeju v Zittadelli Spandau v Berlinu leta 2001. Dialog poudarjeno eksistencialne ustvarjalnosti kiparja in tedaj že pokojnega slikarja je bil tako močan in vznemirljiv, da je spodbudil projekt stalne zbirke »Hommage á Tisnikar«, ki se dopolnjuje tudi z deli drugih slovenskih in mednarodnih umetnikov sorodne umetniške poetike. Begić je kasneje ustvaril še bronasto obeležje, ki je Tisnikarju v spomin postavljeno na glavnem slovenjgraškem trgu v starem mestnem jedru pred galerijo. V času snovanja spomenika je Begić ustvaril serijo majhnih glinastih osnutkov, t. i. bozzettov, s katerimi je ilustriral študijski proces.

Besedilo: Marko Košan