Temeljno izhodišče Miheličevega fantastičnega imaginarija predstavljajo nedoumljive prvinske sile narave, izražene v skrivnostno srhljivih podobah gozda, ki se mu je vtisnil v podzavest v mladostnih in pozneje vojnih letih ter postal poleg podobe kurenta eden ključnih elementov njegove ustvarjalnosti. Na grafiki Muzikanti iz petdesetih let prejšnjega stoletja je umetnik upodobil motiv grotesknega orkestra rogovilastih teles drevesnih muzikantov, ki so hkrati okostnjaki in demoni. S prepletanjem človeškega in rastlinskega so nastala počlovečena drevesasta bitja, odrevenele gozdne pošasti, ki delujejo kot vejevnata strašila in so hkrati sama svoj instrument. Tragično groteskni demonski okostnjaški muzikanti so nanizani v togem ritmu, z igranjem otožne mrtvaške melodije pa ti rastlinski okostnjaki naznanjajo prehajanje iz krajine življenja v brezprostorje smrti. Miheličev ustvarjalni svet, izvirajoč iz arhaičnega slovenskega mitološkega izročila ter spojen z osebnim fantastičnim in ekspresivnim prijemom, je izražen v risbi z izrazito linijo, ki s svojimi ostrinami še poudarja trhlost razpadajočih ter razkrajajočih se teles in jim daje pečat minevanja.

Besedilo: Katarina Hergold Germ