Tisnikar se je kot občutljiv mladenič maja 1945 srečal z brezupnimi prizori bežečih premaganih vojská, ki so se ob koncu velike vojne valile skozi Mislinjsko dolino, kjer so po uradnem koncu 2. svetovne vojne v Evropi še vedno potekali boji. Trupla, posejana po poljih in travnikih, tavajoči konji in voli, ki so se strgali z ojes prevrnjenih vozov, brezizhodni obup množice, trupla v skupinskih grobovih … sestavljajo reminiscence, ki jih toliko let kasneje odzrcalil na platnih, vendar ne kot moralizatorsko obtožbo blodnjavih nesporazumov človeške nečimrnosti in še manj kot patetični krik k poravnavi krivic. Pred nami so predvsem halucinantne podobe grozot vojne, vtisnjene v mentalni vzorec osebne izpovedi ter povzdignjene v univerzalno sporočilo o posledicah tragičnih zablod človeštva.

Besedilo: Marko Košan