Tisnikarjevo na videz nebogljeno likovno znanje v resnici prinaša izrazni naboj neobrušenega “primitivizma” in čustvene zavzetosti, ki se najbolj sugestivno zrcali v nervozni, a vselej suvereni, tako rekoč monumentalni risarski konturi intuitivno zaokroženih črno belih kompozicij na papirju. Slikar je svoje risbe vrsto let nelagodno skrival, saj je menil, da so preveč preproste in zato manj vredne. Šele nekaj let pred smrtjo jih je sploh prvič razstavil, s čimer je svoje občudovalce, a tudi sebe, presenetil z močjo čistih in skopih rešitev v obliki drobnega krokija in likovnega zaznamka, pa tudi kompozicijsko povsem izpeljanih risanih osnutkov.

Besedilo: Marko Košan