V sedemdesetih letih se je Bogdan Borčić posvečal izključno grafiki in v tem času ustvari znameniti cikel »Školjke«. Proti koncu desetletja monumentalni zavoji lupine školjke in polžev razpadejo. Upodobitve školjk se pomnožijo in zasedejo celotno površino grafičnega lista, dokler povsem ne izginejo in se spremenijo v pike. V tem poslednjem dejanju se školjka stopi z ozadjem in umetnik ta dognanja prenese na platno. Od tu naprej lahko govorimo o njegovem minimalizmu. Ta slogovni prestop zaznamuje tudi nova tehnologija slikanja, in sicer z akrilom na platno.

Na slikah iz osemdesetih let se Bogdan Borčić popolnoma odpove mimetičnemu upodabljanju: slike so povsem statične in monokromne, v rdečih, vijoličastih in sivih tonih. To so gole barvne površine, brez kakršnihkoli iluzionističnih pomagal, in ne označujejo ničesar zunaj sebe. Radikalna redukcija likovnih znakov povzroči, da slika postane predmet brez simbolne funkcije, enak vsem drugim, s to pomembno razliko, da ohrani estetsko vrednost.

Besedilo: Jernej Kožar