Čeprav je bil Jože Tisnikar samouki umetnik, je z leti sugestivno poglabljal svoje tehnološko slikarsko znanje v prepoznavni kombinaciji olja in jajčne tempere, sprva na leseni plošči in kasneje tudi na platnu, a tudi travmatski naboj vsakdanjih človeških dram, iz katerih je črpal navdih, je znal zlagoma povzdigniti v sfero univerzalnih simbolov človeškega življenja in minevanja, v katerem ga kot metaforični stražar spremlja vran, tako rekoč zaščitni znak njegovega slikarstva, ki je postal ena izmed najbolj prepoznavnih ikoničnih podob novejšega slovenskega slikarstva.

Besedilo: Marko Košan