Distopični prizori nočnih mor na Čepinovih platnih se kažejo kot paradigme »novoromantičnih« tendenc, ki izven vsakršnega političnega konteksta zavračajo kanone visokega modernizma in se kot nekakšen brezčasni manierizem obračajo k slikovni formi zlitja klasičnega in romantičnega ideala simbolne upodobitve eksistencialnega. Nastopajo kot psihotično videnje zamrznjene tišine neizrekljivega in vseobsegajoča metafora nelagodja v svetu, ki ga živimo, intuitivno tipanje po nezavednem pa Čepinove slike nespregledljivo zapelje v bližino sveta senc, v katerem je kot veliki demiurg ustvarjal Jože Tisnikar.

Besedilo: Marko Košan