Slikarski samouk Jože Tisnikar se je kot svojevrsten fenomen novejšega slovenskega slikarstva vzpostavil predvsem z izvirnimi ikonografskimi temami upodabljanja postaj človeškega življenja ter s samosvojo slikarsko tehniko jajčne tempere, ki je omogočila značilni kolorit, s katerim je učinkovito podčrtal tesnobno atmosfero naslikanih prizorov. Robna eksistencialna izkušnja in morbidnost bolnišničnega ambienta, v katerem je služboval, in kjer so v skromnem ateljeju nastajale prve slike, sta določili formalni in vsebinski okvir sveta v ekstremnih življenjskih okoliščinah, ki so se kazale bodisi kot travmatična izkušnja težkega otroštva, prepad alkoholne omame ali bližina razgaljene človeške ničevosti na delovnem mestu. V najzgodnejšem obdobju, ob koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let preteklega stoletja, je Tisnikar poleg prosekture upodabljal tudi druge motive iz bolnišniškega okolja: prizore z bolnišničnim osebjem in bolniki so na ekspresivnih risbah in slikah vznikali s prvinsko izrazno močjo. Iz tega obdobja je značilna slika Žabji poskusi: praznovanje pusta v bolnišnici s podobami v živali našemljenih zdravnikov deluje groteskno, pa vendar prizor ni le plod umetnikove domišljije, ampak kot vse, kar je naslikal, korenini v resničnem doživetju.

Besedilo: Marko Košan