Nazaj na arhiv
razstava
Tanja Pak: Sledi
07. 04. 2004 - 05. 05. 2004
Galerija Slovenj Gradec

Občutenje sakralnega prostora (v krščanski kulturi) v povezavi z osebno mitologijo je bilo za umetnike vedno poseben izziv; od časov prvih umetniških posegov – kiparskih elementov na portalih, kapitelih in sklepnikih, mozaikih, freskah, oblikovanju in opremi oltarnih menz in oltarjev – pa vse do časov, ko se arhitekturne prvine, kiparska oprema in poslikave zlijejo v celostno umetnino z liturgijo, glasbo in občestvom vernikov. Arhitektura krščanske cerkve simbolizira podobo sveta; makro- in mikrokozmosa, duhovnega življenje ljudi in teologije. Je prostor duhovnega in posvetnega; posvetnost ji dajejo ljudje. Velikokrat pa so poleg duhovnikov posredniki med duhovnim in posvetnim tudi umetniki. Ti so s svojo zmožnostjo vživljanja v duhovni svet in občutenjem ‘božanske modrosti’ teozofi, ki se za spoznanja poslužujejo tudi mističnih naukov in neznanstvenih ved. Velikokrat je njihovo delovanje prikrito, dano v razumevanje le izbranim. Tudi teologije ne moremo docela pojasniti s filozofijo ali drugačnim znanstvenim aparatom, preprosto je treba verjeti.

Cerkev sv. Vida v Dravogradu je arhitekturni biser, ki naravnost vabi umetnike. Zgrajena v romanskem slogu s pravokotno ladjo in vzhodnim kornim zvonikom je bila vse od nastanka povezana s srednjeveškim trgom. Oblikovale so jo premene zgodovinskega časa od srednjega veka dalje. Občestvo se ji je približalo v kontemplaciji, cenili pa so jo tudi umetnostni strokovnjaki, ki so v njenih razsežnostih prostora in časa znali odkriti nekaj več.

Vita contemplantiva ljudi s posebno etično držo, pa naj so to umetniki ali le ‘navadni’ ljudje (ne glede na njihovo zavezanost religiji), se upira in se ne podreja banalnemu potrošniškemu svetu kvazi ustvarjalcev, ki mislijo, da ustvarjajo umetnost. Priča smo do konca razosebljenemu svetu, ki se mu prepušča vedno več ljudi. Ne glede na liturgijo je velikokrat tudi fizična prisotnost v cerkvi postala le rutina. Iz take ohromelosti nas lahko vzdrami le posebno občutenje prostora in njegov zgodovinski spomin, potem ko povežemo statično in dinamično, trenutke tukaj in zdaj.

Tako je Tanja Pak s svojim posegom v sakralni prostor in vzpostavljenim časovnim trakom (simbolično ga je začela z letom nastanka cerkve) zgradila nova razmerja: povezala je svoj intimni svet z zgodovinskim spominom, umetniške stvaritve z arhetipskimi simboli. Pravijo, da med dušo in kamnom ostajajo tesna razmerja, da so kamni ohranili človeški vonj (po legendi o Prometeju); obdelani kamni so človeško delo – dejanje. Nasprotno pa neobdelani kamni prihajajo od Boga, so njegovo prebivališče, so simbol svetosti in svobode hkrati (Mojzes udari po skali in iz nje priteče voda, pa tudi katoliška maša se je prvotno opravljala na kamnu). Po svetopisemskem izročilu je kamen zaradi nespremenljivega značaja simbol modrosti. Pomenljiva pa je tudi formula alkimistov o kamnu modrosti. V.I.T.R.I.O.L. je iniciacijska beseda, ki pomeni spusti se v globino samega sebe in najdi nerazdeljivo jedro, na katerem boš lahko zgradil novo osebnost, novega človeka.

KAMEN – ŽELEZO – STEKLO so elementi, s katerimi gradi Tanja Pak. Pomenljivi so dvojno; sami po sebi in kot materiali umetniškega ustvarjanja. Železno orodje je bilo prepovedano pri gradnji jeruzalemskega templja. Vendar je simbolika železa prav tako dvojna; železo sicer varuje pred slabimi vplivi, hkrati pa je profana kovina, kovina materialnosti, diaboličnosti. Človek tem dvojnostim ni podrejen; vendar pa iz železa naredi tako motiko kot orožje. Apokaliptično zvene besede grškega pesnika Hezioda (okoli leta 700 p. n. š.) za peti rod v zaporedju rodov, ki je železen: »/…/ ne prisega ne pravičnost ne dobrota ne bodo imele nobene veljave, spoštoval se bo tisti, ki slepari in tlači /…/ vest in sramota bosta odšli med večne bogove /…/« V tem videnju naznanja Heziod vladavino materialnosti; ta je surova in brezvestna. Vzporednice z današnjim časom se nam kar same ponujajo. Umetnik, ki se kot senzor občutljivo odziva na aktualna družbena dogajanja, sprejema svet takšen kot je; poln licemerstva in brez človekoljubja. Razgrne ga pred nas. Tako je storila tudi Tanja. Vendar nam ni nastavila le ogledala, temveč je poskušala po prometejsko z gradacijo materialov svet rešiti. Kamnom in železu je kot antipod postavila steklo. Snov, ki je proizvod človeških rok, s svojim prosojnim nadzemeljskim učinkovanjem pa je že od nekdaj vznemirja in ima veljavo dragotine, primerljive z zlatom in dragimi kamni. V Egiptu je steklo služilo kot plačilno sredstvo, v človeško življenje pa je vnašalo občutek čarobnosti, mistike in v današnjem času tudi estetskega ugodja. Nekaj dionizičnega je vedno ostajalo v tej materiji in kaj je bolj človeško, kot takšna občutenja. Stekleni predmeti so vedno tudi razveseljevali, igrivo lovili svetlobo in v svoji krhkosti opominjali – memento mori! Hkrati pa je nesmrtnost zasnovana kot svetlobno telo, je meč svetlobe krščanske vere. Bog je svetloba. Božanska svetloba pa je lahko tudi prebujenje poželenja: svetloba je ljubezen, kajti luč prinaša odrešenje, srečo. Svetlobo kot simbol večnosti poznajo vse religije.

Transformacija svetlobe skozi materijo stekla je še učinkovitejša, kar so vedeli že v srednjem veku. Z znamenitimi vitraži so predrli stene in oblikovali sakralne prostore, ki so dobili pridih mistike. Občutenje nadzemeljskega je bilo popolno. Svetloba pa ustvarja tudi sence. Tako kot Andersenova pravljica pripoveduje o človeku v divjih krempljih sence, tako tudi celostna postavitev Tanje Pak v cerkvi sv. Vida svari pred zlaganim svetom dvomljivih vrednot. Vendar pa nam daje tudi upanje. Podoživeti tako transformiran prostor ni le vrhunsko estetsko ugodje, pomeni pogledati vase in se zamisliti …

Milena Zlatar

* razlaga simbolov po Slovarju J. Chevalierja in A. Gheerbranta


TANJA PAK, ki živi in ustvarja v Ljubljani, je rojena v Rogaški Slatini. Leta 1994 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (oddelek za industrijsko oblikovanje), leta 1996 pa magistrirala na Royal College of Art v Londonu (iz oblikovanja stekla). Tri leta kasneje je prejela štipendijo za udeležbo na poletnem seminarju v šoli stekla v Pilchucku (Washington, ZDA). Poučuje na oddelku za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.
Sodelovala je na pomembnih razstavah doma in v tujini, med njimi so bile najodmevnejše Praznovanje Slovenije, Liberty’s v Londonu (1993), Centenary Degree Show na Royal College of Art v Londonu (1996), Expo 98 v Lizboni (1998), Glass Art Society Expo International II, Tampa na Floridi (1999), A gathering of Glass, Sable v Fine Art Gallery, Wimberley v Texasu, ZDA (1999), razstava Kobenhavnu, Danska in druge.
Ambientalne postavitve (v zgodovinskih objektih ali na prostem) je izvedla na gradu Podsreda, na Ljubljanskem gradu (stalna postavitev Fluid, 1999), v Ribnici (Galerija Miklova hiša, 1999) ter v Dravogradu v cerkvi sv. Vida (projekt Koroške galerije likovnih umetnosti, 2004).