Nazaj na arhiv
razstava
Žarko Vrezec, Pogled nazaj
22. 11. 2002 - 15. 12. 2002
Galerija Slovenj Gradec


Po razstavi v Galeriji sodobne umetnosti v Celju in predstavitvi del “komornega” formata v Galeriji Širikonja v Rožeku v Avstriji in v galeriji Loškega muzeja v Škofji Loki, je to najobsežnejša postavitev v veliki razstavni dvorani Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Vrezčev opus se pne skozi tri desetletja kontinuiranega dela.

Žarko Vrezec se je rodil leta 1950 v Ljubljani, kjer je, po končani Šoli za oblikovanje, študiral na Akademiji za likovno umetnost med leti 1970 in 1974. Je eden najbolj prodornih slovenskih slikarjev, ki vedno znova dokazuje, da je po koncu modernizma in prodoru t. i. novih medijev slika še vedno živa in da ne moremo govoriti o smrti slikarstva, katerega osnova je slikovna površina v svoji iluziji kot tudi deiluziji.

Njegov kolega, slikar Emerik Bernard, je o njegovi poetiki povedal: “Vrezec je prešel vse stopnje slikarske samoanalize, ker je razumel smisel čistih barvnih ploskev in vedel, da imajo tudi samozadostne slike meje, za katerimi se zapira njihov smisel.” Bernard nadalje pravi, da je zato korak za korakom razpiral slikovno tvarino; materialna substanca abstraktnih slik je postala dovzetna za prisotnost konkretnega in zamišljenega okolja.

Vrezec, ki je sam prav tako odličen teoretik, je o svoji slikarski usmeritvi dejal, da je že v času študija veljalo njegovo zanimanje slikovnemu polju, kot nosilcu avtonomnega likovnega organizma z lastnim življenjem in notranjo logiko. Likovno-teoretsko izhodišče je veljalo v glavnem vprašanju, kaj je v slikarstvu pravzaprav resnično. Odgovor je bil, da so edine realne stvari format, barva (material) in svetloba. Vse ostalo je v bistvu iluzija, ki ga nikdar ni privlačila. Kot sam pravi, se je opiral na os Manet, Cezanne, Picasso, Kandinski in Rothko; pri teh umetnikih pa je stvarnost odsev slike in ne slika odsev stvarnosti; temu je zavezan tudi Žarko Vrezec.