Nazaj na arhiv
razstava
Zdenko Huzjan, Hommage Tisnikarju
08. 03. 2002 - 05. 04. 2002
Galerija Slovenj Gradec


Razstavo s skupnim imenovalcem Hommage Tisnikarju smo zasnovali na poseben način. Preizkusili smo se že v soočenju poetik Jožeta Tisnikarja in Mirsada Begića: naboj je bil tako močan, da je vzpodbudil nove izzive in nove poglede. Možnost proučevanja subtilnih odnosov ustvarjalne mitologije je kar klicala po postavitvi razstave del Zdenka Huzjana v odnosu do ustvarjanja Jožeta Tisnikarja. Še posebej zato, ker je primerjanje njunega ustvarjanja na videz logično, pa vendar so distinkcije in približevanja nanizane v bogatem registru formalnih, mitoloških, filozofskih in drugih razlik. Gre za umetnostno zgodovinsko interpretacijo z analitičnim pristopom in distanco časovnega okvira med obema umetnikoma. Huzjana je s Tisnikarjem povezovalo tudi osebno prijateljstvo.

Njuna pogleda sta se srečala v pokrajini koroške melanholije, v »Trpki deželi človeka«1 , ki ji je duhovna pokrajina2 Prekmurja bila pravi pendant, molk in redkobesednost pa način njunega dialoga.

Leto 1978. Slikar, ki slika Műrišča, Gnezdilce, Telesa (Telesna stanja), Zemeljsko nemo…, je v starejšem kolegu eksistencialne izpovedne nuje odkril sorodno dušo. Oba zajemata iz globin lastnih spoznanj in jima metje služi za udejanjenje subjektivnih pričevanj. Tisnikarja ne bi mogli označevati kot slikarja, ki je zgolj izbral smrt (umiranje) za ikonografsko temo, bilo bi preplitvo, saj je osebno občutenje smrti in okolje bolnišniške prosekture za vedno zaznamovalo njegov življenjski kredo. Znamenita upodobitev simbolista Odilona Redona – Smrt (1889) izraža notranjo resničnost in skrivnost, pa vendar je v primerjavi s Tisnikarjevimi deli le pravljična metafora smrti. Sugestivnost in skrivnostnost nista nosilki sporočila niti v Tisnikarjevih niti Huzjanovih delih. Simbolov, ki bi jih mogli iskati v njunih delih in ki bi namigovali na etimološki imaginarij, preprosto ni. So le oblike, iz notranjosti iztrgane podobe, ki so utelešene v objektu – sliki. Postale so kri in meso. Skupna jim je elementarnost, a hkrati vzvišenost. Gotskost Tisnikarjega načina odslikavanja realnega sveta se kaže skozi podobo njega samega, saj je prevzel nase težo življenja in jo v nezavednih stanjih samega akta slikanja (ustvarjanja) pojasnjeval. Luščenje bistva iz spoznavnih globin je tudi vzrok za Huzjanov zavesten odmik v transcedenco, da bi mogel doumeti bistvo bivanja. Obema, tako Tisnikarju kot Huzjanu, pa je skupno občutenje tesnobe. Po začetniku eksistencializma – Kierkegaardu ustreza tesnoba tako smrti kot rojstvu. Smrt je zanj preobrazba, kajti v trenutku smrti naj bi se človek nahajal na vrhuncu sinteze. Kierkegaard pravi, da je bila poganska čutnost naivnejša, njeno časno življenje pa brezkrbnejše, tako je bil tudi njihov pogled na smrt blažji in prijetnejši, vendar brez vzvišenosti. Tesnoba in nič pa sta v stalni medsebojni odvisnosti, kakor je tudi usoda enotnost nujnosti in naključja.3

Naslikati občutenje tesnobe in usodnosti pa je dejanje šamana, ki se mu nezavedno približata Tisnikar in Huzjan. Pri tem dobi oblika, najbolj izražen likovni element pri obeh slikarjih, pomembno vlogo in se utelesi kot fetiš: celo dvojno kot slika – objekt in kot forma v telesu. Forma pa je umetnikova mentalna podoba (kot takšno jo označi tudi Panovsky), kajti v umetniku je polno nadčutnih form, ki jih mora izraziti. Postane polje pogleda v tostranstvo in onostranstvo, ki vzbudi drugačna čustva in odzivanja (po Adornu je umetnost spoznanje4) kot jih spodbujajo forme, ki jim je vodilo estetika ugodja. Sprejeti tesnobo in grožnjo niča je posebno občutenje; temu sledi katarza. Tisnikar in Huzjan sta skozi svoja dela, kamor sta vtkala del sebe, postala katalizatorja tesnobe in strahu pred minljivostjo. Takšno ustvarjanje pomeni zajedati se v lastno substanco, v vsako stvaritev dati del sebe, se darovati, kajti v umetnika je vtkana tekstura sveta in dano mu je spoznavno izkustvo.

Umetnost je »enigma«, ki pretrga površinskost forme kot nečesa spektakularnega in nas uvede v poglobljeno izkušnjo »zunanjosti«, v kateri se slikar počuti blizu stvarem. To je daleč od vitalističnega senzualizma: slikar se ukvarja s spoznavnim početjem, ki išče logos črt, svetlobe, barv, reliefnosti, gmot (Merleau-Ponty).5

Črta, barva, svetloba, gmota – substanca in forma označujejo obličje. Izpišejo obraz, avtoportret in po lastni podobi podobe drugih. Forma glave je simbol duha v nasprotju s telesom, ki manifestira materijo. Poudarjene glave so tako pri Tisnikarju kot pri Huzjanu še posebej izražena duhovnost. Po Platonu je glava mikrokozmus, zaradi okrogle oblike primerljiva z univerzumom. Simboliko glave poznajo v vseh mitologijah, v krščanstvu jo sv. Dionizij nosi v naročju: mučencu je krvnik sicer vzel življenje, vendar je ta še vedno živ in deluje duhovno. Najintimneje pa je duhovna komponenta izražena v pogledu na obraz. Lastno podobo lahko spoznaš le v ogledalu ali s prividom. Tisnikar in Huzjan sebe nista spoznavala v odsevu ogledala, njuna podoba ni v smislu Narcisovih pogledov, temveč je odsev notranjega življenja; na obrazu se kažejo misli in čustva. Umetniška dela kot avtoportreti svojih tvorcev se skozi njun opus udejanjajo toliko bolj, ker avtoportreti niso le med njunimi najpogostejšimi motivi, temveč jih odkrivamo v nezavednih formah in »pokrajinah« umetnikove duše. Ne gre le za edinstvenost lastne podobe, za spoznavanje samega sebe, temveč za izpoved pogojeno iz psihičnih vzgibov, ki je sporočilo spoznanj, med nebom in zemljo razpetim jazom.6

Posebno simboliko nosijo tudi njune upodobitve oči. Človeško oko kot simbol spoznanja nezavedno dominira na obrazih Tisnikarjevih likov, tudi na avtoportretih; včasih delujejo pogledi zlovešče. Te oči bi lahko poistovetili z očmi na Egipčanskih sarkofagih, ki naj bi pokojniku omogočale gledati predstavo iz zunanjega sveta – pogled v tostranstvo. Huzjanove oči pa so v nasprotju s Tisnikarjevimi najpogosteje velike vdolbine na obrazu nemih ust: takšne so zato, da skozi njih gledamo v onostranstvo. Huzjan slika okrnjena telesa, ki lebdijo v prostoru. Nadja Zgonik govori o vmesnem prostoru nedoločljive eksistence in o tem, da je lebdenje prikaz poti v onostranstvo, v višjo sfero.7

Tisnikar pa ustvari prizorišče na videz realno, čeprav prav tako govori o minljivosti. Govorimo lahko o njunem pogledu približevanja in razhajanja. Veže ju občutenje minljivosti, čeprav njune ustvarjalne vzgibe ne moremo enačiti. V kolikor je pripeljalo Tisnikarja travmatično doživljanje okolja bolnišniške prosekture v krog eksistencialno izraznih umetnikov, je pri Huzjanu, kot pravi dr. Nadja Zgonik, meditacija o minljivosti omogočila začetek subjektivizacije vseh velikih vprašanj človeškega obstoja.8

Skupna ostaja njuna moč v naravnem zavezništvu edinstvene mitologije, ki se kaže skozi opus obeh. Opus Tisnikarja je že sklenjen in ga vrednotimo kot izjemnega. Huzjan pa je na vrhuncu ustvarjalne potence. Umetnik, ki hodi samosvojo pot in se ne podreja premenam trenutne aktualnosti, je toliko bolj samosvoj, saj je hkrati razgradil in osvojil medij, ki mu pravimo Slikarstvo. Iluzija postane resničnost, skozi telo slike uzremo odsev metafizike. Ne po naključju se je iz take duhovne substance rodila tudi umetnikova poezija, ki diha kot Hommage Tisnikarju:

»tavajoče, v nejasni sen
pne dolina se v nebo,
zlije njiva se s peruti vran
kot da nad ljudi prihaja zlo«

Milena Zlatar

1 Poimenovanje pesniške zbirke Ernsta Golla (Slovenj Gradec 1887 – Gradec 1912), pesnika, ki je bil blizu slovenske moderne in ekspresionizma. Domača duhovna pokrajina mu je bila podlaga za ustvarjanje, človečnost pa vrednota, ki se ji je pesniško poklonil.
2 O duhovni pokrajini govori tudi dr. Nadja Zgonik, ki pravi, da genius loci poleg prostorske zajema tudi duhovno komponento. »Plasti preteklega kulturnega spomina, ki se je ohranil v pokrajini.« Monografija Zdenko Huzjan, Pomurska založba (zbirka Monumenta pannonica), Murska sobota, 2001
3 Sóren Kierkegaard: Pojem tesnobe, Slovenska matica, Ljubljana 1998
4 Perniola povzema, da si Theodor Adorno (1903 – 1969) sarkastično privošči hedonistične in vitalistične estetike, ki postavljajo v prvi plan ugodje in okus: označi jih za zgolj »kulinarične«. Mario Perniola, Estetika 20. stoletja, Zbirka Sophia 4/2000, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 2000, str. 86
5 Maurice Merleau – Ponty (1908 – 1961), fr. filozof, eden izmed glavnih predstavnikov eksistencializma.
6 Luc Menaše pravi za avtoportret: »V upodabljajoči umetnosti je slikar razkril svoj občudovani in prezirani, med nebom in peklom razpeti »jaz«.«, Avtoportret v zahodnem slikarstvu, Slovenska matica, Ljubljana 1962
7 Nadja Zgonik: Zdenko Huzjan (Monumenta Pannonica), Pomurska založba, Murska Sobota, 2001
8 prav tam, str. 69

1928 Rojen 26. februarja v Mislinji.
1948 Služi vojaški rok in se usposablja za bolničarja.
1951 Zaposli se v bolnišnici v Slovenj Gradcu.
1954 Dr. Strnad ga seznani s slikarjem in galeristom Karlom Pečkom, ki mu postane mentor.
1955 Naslika prvo oljno sliko Obdukcija iz ambienta prosekture.
1958 Prvič samostojno razstavlja v Ljubljani ob kongresu kirurgov.
1970 Prejme nagrado Prešernovega sklada za slikarska dela razstavljena v letu 1969.
1974 Izide prva monografija pri založbi obzorja v Mariboru.
1978 Izide knjiga Svet obujenih mrtvecev (Revija Beograd) avtorja Nebojše Tomaševića, ki skupaj s filmom predstavi slikarja v tujini.
1983 Razstavlja v New Yorku.
1986 Naredi scensko zasnovo za Lutkovno gledališče v Ljubljani po besedilu Svetlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico. Izide monografija pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani.
1989 Naredi scenske predloge za dramo Singer za Shakespeare Theatre v Londonu.
1990 Nastopi v predstavi Brigade lepote v režiji Vlada Repnika v Cankarjevem domu v Ljubljani. Igra samega sebe.
1996 Izide monografija risbe pri založbi EWO v Ljubljani.
1997 Izide knjiga Dane Zajc / Jože Tisnikar: Krokar (EDINA, Ljubljana)
1998 Velika retrospektivna razstava v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu.
1998 30. oktobra umre v prometni nesreči.

Tisnikar je več kot stokrat samostojno razstavljal doma in v tujini ter sodeloval na številnih skupinskih razstavah. Tudi po smrti mu zlasti Galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu prireja razstave doma in v tujini, med zelo odmevnimi je bila razstava skupaj s kiparjem Mirsadom Begićem v Berlinu leta 2001. V Sloveniji hranijo zbirke Tisnikarjevih del Galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, vdova Marija Tisnikar, zasebni zbiralec Alojz Ovsenik iz Kranja in firma Gorenje v Velenju.

ZDENKO HUZJAN

1948 Rojen 13. septembra v Lendavi.
1964 Že kot dijak gimnazije prejme 2. nagrado na razstavi mladih v Galeriji likovnih v Slovenj Gradcu.
1970 Prvič samostojno razstavlja v Lendavi (Galerija na gradu)
1971 Prejme Študentsko Prešernovo nagrado za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.
1972 Diplomira na ALU v Ljubljani pri prof. Gabrielu Stupici in dr. Špelci Čopič.
1972 – 1974 Obiskuje specialko za slikarstvo na ALU pri prof. Janezu Berniku.
1978 Naslika portret Jožeta Tisnikarja in razstavlja v Likovnem salonu na Ravnah na Koroškem.
1983 Ustanovni član TDS Equrna – galerije Equrna v Ljubljani.
1988 Prejme nagrado Prešernovega sklada za leto 1987
1992 Izda pesniško zbirko Mačuhice in je habilitiran za izrednega profesorja za risanje in slikanje.
1994 Pregledna razstava grafik, opus 1983–1994, v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu in galeriji Equrna v Ljubljani. Izda pesniško zbirko Živalice.
1995 Pregledna razstava v Moderni galeriji v Ljubljani.
1996 Portret Zdenko Huzjan, Televizija Slovenija, scenarij Jože Hudeček, režija Brane Bitenc.
1997 Habilitiran v naziv redni profesor za risanje in slikanje. Izda pesniško zbirko Mačuhice.
2000 Monografska razstava v Galeriji Murska Sobota in pregledna razstava risb v Mednarodnem grafičnem centru v Ljubljani.
2001 Objavi članek utelešenje in reprodukcijo Avtoportret v »Jaz, čas in zgodovina«, Nova revija XX
2002 Razstava Hommage Tisnikarju v Galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Naslika Tisnikarjev portret.

Več kot sedemdesetkrat je samostojno razstavljal ter sodeloval na preko 290 skupinskih razstavah doma in v tujini. Prejel je več pomembnih nagrad in priznanj. Njegova dela se nahajajo v pomembnih zbirkah v Sloveniji in tujini. Veliko študijsko potuje.

****************

Ob razstavi Zdenko Huzjan: Hommage Tisnikarju, je bila v sredo, 27.marca 2002 ob 18. uri, tudi predstavitev monografije Zdenko Huzjan, ki jo je leta 2001 izdala Pomurska založba v zbirki Monumenta Pannonica. Monografijo so predstavili: dr. Nadja Zgonik, avtorica strokovne študije, Milojka Žalik Huzjan, ureditev in likovna podoba monografije, ter umetnik Zdenko Huzjan, ki je tudi avtor avtobiografskega zapisa. Gostiteljica: Milena Zlatar, direktorica Galerije likovnih umetnosti in avtorica razstave Zdenko Huzjan: Hommage Tisnikar.