Bogdan Borčić
Bogdan Borčić (1926–2014) je bil eden najpomembnejših slikarjev in grafikov druge polovice 20. stoletja v Sloveniji in tudi širše. Njegova veličina se ne odraža zgolj v velikem opusu umetniških del, ki ga je ustvaril, temveč predvsem v izredni konsistentnosti, raziskovalni vnemi in v iskanju poezije v vsakdanjih rečeh.
Njegov likovni dar je najprej prepoznal družinski prijatelj Miha Maleš. Leta 1943 ga je Matej Sternen pritegnil v svojo risarsko šolo, spomladi leta 1944 pa je začel risati pri Francetu Goršetu. Julija so ga zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto aretirali in ga internirali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je taboriščno usodo delil z več slovenskimi umetniki, med njimi Nikolajem Omerzo, Brunom Vavpotičem in Zoranom Mušičem. Po vojni je končal srednjo šolo in se leta 1946 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Podiplomski študij slikarstva je leta 1950 vpisal na isti akademiji pri profesorju Gabrijelu Stupici. Na slikarskem oddelku Akademije likovnih umetnosti v Ljubljani je poučeval od 1969 do 1973, nato pa do 1984 na grafičnem oddelku. Leta 1979 je gostoval kot gostujoči profesor na grafičnem oddelku École des Beaux-Arts v Monsu v Belgiji. Od leta 1980 je živel in ustvarjal v Slovenj Gradcu.
Bogdan Borčić je za svoje delo prejel pomembne domače in mednarodne nagrade. Od domačih je osvojil najvišja nacionalna priznanja, in sicer leta 1965 nagrado Prešernovega sklada, leta 1977 Župančičevo nagrado za slikarstvo in leta 1982 Jakopičevo nagrado. Leta 2005 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Njegova dela hranijo v svojih zbirkah številni muzeji. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki je urejen Grafični kabinet Bogdana Borčića. Koroška galerija likovnih umetnosti hrani 330 del, od tega 314 slik, 11 grafik in 5 skulptur.
IZBRANA DELA
