Huzjanovo slikarstvo je vpeto v ciklične nize podob, ki se v vrtoglavih spiralah duhovnega objema sveta spuščajo proti nedoumljivim prepadom, v katerih se skrivajo odgovori na končna vprašanja. Huzjan slikanje pojmuje kot ritual, s katerim bodisi v vročičnem, gestualnem nanašanju barve, ki je kot meso, bodisi v kontemplativnem prisluškovanju liričnim učinkom v telesu slike, daruje svojo razgaljeno intimo. Čeprav so vse podobe na videz prežete s tanatovskim pesimizmom, jih vedno znova obsveti pritajeno, a vseobsegajoče  čustvo erosa, ki nemo grozo niča in tragično občutje življenja sprevrača v dejavno bolečino negotovosti in tveganja, napora in trpljenja, absurda in – ljubezni. Huzjanova dela napolnjuje poudarjeno občutje tesnobe, izrazna bližina posebne eksistencialne napetosti pa je enemu izmed največjih sodobnih slovenskih mojstrov ekspresivne figuralike narekovala serijo podob, ki so nastale kot neposreden poklon Tisnikarjevemu »svetu obujenih mrtvecev«.

Besedilo: Marko Košan