Fotografa Hermana Pivka in slikarja Jožeta Tisnikarja je vezalo dolgoletno prijateljstvo, saj je prvi izmed sugestivnih portretov slovenjgraškega samoukega slikarja nastal že kot diplomsko delo na ljubljanski Pedagoški akademiji. Pivkova očaranost nad nagonsko navdahnjenim svetom obujenih mrtvecev ni naključna: dela obeh občutljivih umetnikov namreč druži meditativna misel o minljivosti vsega živega, združena s prividom nekega drugega, sanjskega, fantastičnega in skorajda nadrealnega sveta, ki ga poseljujejo do obisti razgaljena sopeča bitja – figure, ki organsko rastejo iz metafizičnega in simbolnega konteksta pripovedi o robnih stvareh našega življenja, pri čemer so Tisnikarjeve podobe vendarle povsem “zemeljske”, medtem ko so Pivkove fotografije pogansko nebrzdane in vzvišene. V arhetipskem približevanju civilizacijskim travmam o minevanju in nehanju skušajo stkati vez z nedoumljivimi rituali davnih šamanov, ki kot znak večne prisotnosti v nezavednih sferah naše zavesti puščajo za sabo sled simbolnega odtisa svoje dlani.

Besedilo: Marko Košan