Galerija Ravne vabi v četrtek, 21. maja, ob 19.00 na odprtje fotografske razstave Katja Goljat Gledala sem, kako trava raste. Razstava odpira vprašanja odnosa med človekom, naravo in znanji, ki so se skozi stoletja prenašala iz generacije v generacijo. V ospredje postavlja zdravilne rastline, zeliščarsko in nabiralniško skupnost v Sloveniji ter osebno zgodbo skorajda pozabljene družinske zeliščarske tradicije. Po predstavitvah v Mestni hiši Ljubljana in Muzeju zgodovine Bohinja razstava prihaja tudi na Koroško. Kustosa razstave sta Jernej Kožar in Irena Plešivčnik.

Katja Goljat na razstavi predstavlja serijo digitalnih in analognih fotografij, skenov, projekcij ter participativnih vsebin, ki so nastajali od leta 2022 dalje. Dela so nastala ob raziskovanju zeliščarske in nabiralniške skupnosti ter vključujejo tudi izseke intervjujev, ki obiskovalcem ponujajo intimen vpogled v življenje ljudi, tesno povezanih z naravnim okoljem. Razstava je zasnovana kot multisenzorična izkušnja, ki jo dopolnjujejo vonjave zdravilnih rastlin ter intervencije v javnem prostoru Partizanske ulice na Ravnah.

Razstavo spremlja bogat spremljevalni program. V soboto, 30. maja, bo med 10.00 in 13.00 potekal zeliščarski sprehod z Ireno Plešivčnik (Zelena gmajna) in delavnica zeliščne cianotipije z umetnico Katjo Goljat, na pobudo lokalne skupnosti pa tudi izmenjevalnica zelišč. Posebni dogodki bodo potekali ob Kresni noči in ob zaključku razstave. V okviru projekta je ob dnevu Zemlje v sodelovanju s četrtno skupnostjo Trg in vrtnarijami potekala tudi akcija ozelenitve Partizanske ceste. Del razstave se bo v sodelovanju s četrtno skupnostjo Trg selil na ulico, kjer bodo nad mimoidočimi plapolale podobe fotografskih reprodukcij rastlinskih motivov umetnice.

Umetnost in umetniki so od nekdaj občutljivi prevajalci družbenega stanja. Zaznavajo premike, še preden se ti jasno izrišejo v javnem prostoru; delujejo kot detektorji prihodnosti, ki se v družbi šele nakazuje. V času podnebne krize, izčrpavanja zemlje, obilice hrane, ki pa je oropana hranil, in vse izrazitejšega individualizma se pogled umetnosti ponovno obrača k naravi — ne kot romantičnemu zatočišču, temveč kot prostoru znanja, odpornosti in možnega preživetja.

Razstava Katje Goljat na prvi pogled v ospredje postavlja rastlinski svet, zelišča, divje rastline – motiviko, ki je v zgodovini umetnosti pogosto pripisana ženskam. Toda njeno delo presega okvir t. i. ženske tematike. V njem se odpira širše vprašanje odnosa med človekom, naravo in skupnostjo.

Zelišča so bila nekoč integralni del skupnega življenja: hrana, zdravilo, obred, vsakdanja praksa. Sodobni človek se je od teh znanj oddaljil, podobno kot se je umetnost v določenem obdobju oddaljevala od upodobitev narave v smeri abstraktnega. A danes se narava vrača — ne kot umetniški motiv, temveč kot nujnost. Katjine podobe govorijo o tem krogu: o izgubi, ponovnem iskanju in vračanju.

Umetničina osebna zgodba selitev v Ljubljano, po svetu … in ponovnega ukoreninjanja v družinski zeliščarski tradiciji ter slovenski zeliščarski skupnosti se prepleta s širšo zgodbo našega časa. Njene korenine niso nostalgičen pogled nazaj, temveč izhodišče za vprašanje, kako se lahko ponovno povežemo s svetom, iz katerega izhajamo. Razstava je zato tudi zgodba o iskanju korenin — osebnih in skupnih.

Njeno sporočilo je sporočilo preživetja: preživetja samoniklih rastlin skozi vsako zimo, preživetja pomembnih znanj skozi informacijski in drugačen hrup vsakdana, preživetja narave, ki vedno najde pot – tudi v okoljih, kjer življenje za človeka ni več mogoče.

Pomemben uvid v tematiko razstave je odprl skupnostni projekt ozelenitve Partizanske ceste, ki je kot preddogodek razstave potekal na dan Zemlje, ko smo skupaj s številnimi prebivalci in vrtnarijami zasadili lončke z zelišči in jih razporedili po oknih Partizanske ceste. Dejstvo, da je bilo več kot sto lončkov odtujenih, razkriva bolečo razpoko: manko občutka za skupno, ne le v postindustrijskem mestu, ki je nekoč dihalo z enimi pljuči, temveč globalno. Sodobni čas vse bolj poudarja posameznika na račun skupnosti.

Prav zato je to razstava o (zeliščarski in nabiralniški) skupnosti in za skupnost. Opominja, da lahko krize, ki nas obdajajo, preživimo le skupaj — v solidarnosti, občutljivosti in s posluhom za ranljivost drugega. Tako kot rastline, ki rastejo v soodvisnih mrežah, tudi človek potrebuje skupnost, da lahko obstane.

Po ljudskem izročilu naj bi na kresno noč lahko razumeli govorico rastlin in živali. Razstava nas vabi k podobnemu poslušanju, vendar brez mistifikacije: skupaj z umetnicama Katjo Goljat in Robertino Šebjanič se bomo s pomočjo sodobne tehnologije na kresno noč približali zvoku rastlin. S Katjo Goljat bomo ustvarjali cianotipijo z zelišči, podali se bomo na zeliščarski sprehod z društvom Zelena gmajna spoznavali divje užitne rastline, na pobudo lokalne skupnosti bomo izmenjali zelišča. 

V tišini, osvobojeni vsakdanjega hrupa, se morda ponovno odpre prostor za tisto, kar smo že znali slišati / za tisto, kar smo že znali gledati. Kako trava raste.

— sokustosinja razstave, Irena Plešivčnik