Nazaj na razstave in dogodke
razstava
TRANSGRESIJE: PROSTOR, MEJA, ROB
06. 03. 2020 - 29. 05. 2020
Mestna galerija Nova Gorica


TRANSGRESIJE: PROSTOR, MEJA, ROB

>> Na ogled od 6. marca do 29. maja 2020

>> Kustos razstave: Marko Košan

Mestna galerija Nova Gorica v sodelovanju s KGLU odpira razstavo Transgresije: prostor, meja, rob.

Umetniki: Nika Autor, Vesna Bukovec, Lana Čmajčanin, Dušan Fišer, Metod Frlic, Michael Kos, Jure Markota, Muhammad Mülller, Karl Vouk, Uroš Weinberger

(Geografski) prostor je ena najbolj otipljivih, primarnih empiričnih kategorij. Je hkrati objektivna danost in družbeno, kulturno zaznamovano dejstvo, subjektivno, fizično in spominsko doživeta kategorija. Prostor je povezan z individualno in kolektivno identiteto: prepričanji, vrednotami, čustvi, upanji, strahovi, ki jih ljudje pripisujejo določenim okoljem, naseljem, pokrajinam, deželam.

Druga polovica 20. stoletja je bilo obdobje osvobajanja iz togih ideoloških norm in konvencij, saj je s sprejemanjem drugačnosti prestopalo meje, mešalo dotlej ločene sfere in iskalo avtentične prostore bivanja. Preoblikovanje modelov razmisleka o svetu je tudi umetniku omogočilo vstop na razprto polje ustvarjalne svobode.

Začetek 21. stoletja zaznamuje ideološka regresija nacional(istič)nih kulturnih vzorcev, ki so se zdeli preseženi, dodatni veter v njihova napeta jadra pa predstavljata vse večja družbena neenakost v pogojih neoliberalnega kapitalizma brez solidarnosti in ustvarjeni zunanji sovražnik, »večni žid«, begunec, migrant.

*

Sodobna umetnost je znova umetnost kontekstov.

Modernizem, ta značilni izraz dojemanja sveta in umetnosti v 20. stoletju, je iz nje tako rekoč izgnal zgodbe; nagovarjal je z izčiščenim, samozadostnim likovnim jezikom.

Tako imenovani post-modernizem zadnje četrtine preteklega stoletja je kot parodija modernističnih iskanj totalnosti in absolutne resnice zamajal pozitivistično teorijo umetnosti, in celo pojem znanstvene resnice, ter zabrisal nekdaj jasno ločnico med pojmoma avantgarde in popularne kulture.

Aktualni trenutek s ponovno vzpostavitvijo socialnega in širšega družbenega konteksta v umetnosti in kulturi nasploh pa ponovno odpira prostor za kritično refleksijo stanja stvari ter ponuja izhodišče pozitivnim utopijam, ki so vselej pomenile nosilni naboj umetniškega ustvarjanja. Ideja je znova postala pomembnejša od realizacije, v umetniški nagovor se vračata metafora in alegorija.

*

Naše življenje se je utirilo v izrazito dvoumno dojemanje stvarnosti: na eni strani so nas uročile neulovljive in izmuzljive podobe elektronskih medijev, ki so v temeljih pretresle vizualno percepcijo sveta, na drugi strani pa obstaja krčevito prizadevanje za ohranitev nekega navideznega simbolnega reda civilizacije, ko v resnični ali namišljeni muzej spreminjamo vse, kar se zdi kot ogrožena vrednota včerajšnjega sveta – kot da se bo podrla naša linearna kultura kopičenja, če ne zmoremo upravljati s preteklostjo na očeh vseh. Skrb za obnavljanje tega vidnega in fizično otipljivega reda je kot nekakšen obupni nezavedni obrambni mehanizem civilizacije, ki se čuti na koncu neke etape, saj se iz dneva v dan huje in neobvladljivo sooča z vse bolj absurdnim nespoštovanjem svojih lastnih temeljnih načel. Vidna, otipljiva preteklost, ta vsaj navidezni občutek kontinuitete, nas v trenutku, ko se nam zazdi, da smo ogroženi od transgresije ‘drugačnega’, tujega, usmerja k ciljem, ki niso več enoznačni. V preteklosti so bili najbolj plemeniti in vzvišeni, kadar so se manifestirali skozi umetnost in kulturo.

A kaj se zgodi, če v skupnosti, ki se je znotraj svojih meja celo obdala z žico, kultura in umetnost naenkrat nočeta več biti zgolj mesto skrivnosti, zapeljevanja, iniciacije, razprte in zelo ritualizirane simbolne menjave duhovnih dobrin? Če skuša umetnost postati avtonomen prostor svobode … tako svobode duha, kot svobode fizičnega obmejnega prostora, ki so ga v preteklosti obremenile brezštevilne travme medsebojnih odnosov?

Ključen pri tem se zdi zgodovinski spomin, a ne tisti, ki podžiga plemenske strasti nacionalizmov, temveč tisti, ki opozarja, kaj so nacionalizmi (v svoji skrajni) obliki prinesli in kaj bi vračanje v preteklost ter predmoderna ‘obramba pred sovragom z zakrivljenimi sabljami’ lahko prinesli. Dejstvo je, da veliko (ali večina) Evropejcev misli svojo identiteto najprej v terminih nacionalnih okvirov, s čimer se vedno znova kaže trdoživost nacionalnih držav in vprašljivost izhodišč Evropske unije, ki gradnjo evropske identitete vse prevečkrat razume in jo obravnava kot projekt.

*

Eden izmed najbolj pogostih in velikokrat nereflektirano uporabljanih terminov, s katerimi likovna kritika že stoletje dolgo opisuje modernistično lomljenje ustaljenih vzorcev družbenih norm, je ‘transgresija’. Modernost je bila v umetnosti vselej povezana z občutkom osvobajanja: umetnik je bil tisti, ki si je drznil povedati tisto, kar ostali niso, umetnik je razkrival, kar je bilo zakrito, umetnik je za običajno razglasil ono, kar je veljalo za sramežljivo skrivnost. Naloga umetnosti je bila, da ruši tabuje. Transgresija v umetnosti je bila povezana z avantgardno držo, ki se upira konservativni avtoriteti stebrov družbe: državi, cerkvi, v novejšem času tudi potrošništvu in množični kulturi.

Strinjamo se, da je umetnost vznemirljiva, kadar odpira nove horizonte, zato toliko bolj osupli opazujemo situacijo, v kateri smo tudi v vsakdanjem življenju znašli na začetku tretjega desetletja 21. stoletja in predstavlja resničen problem: v naši zahodni kulturi transgresije ne občutimo več kot osvobajajoče! Zdi se, da je njena energija prešla na stran ekstremne politične desnice, kjer se je, paradoksalno, povezala z represijo. A tokrat ne gre le za pridevnike, s katerimi je aparat reakcionarnega dela publike napadel razprto in libertinsko umetnost (gnusno, priskutno, bestialno, izrojeno, ogabno, blasfemično, umazano, škandalozno, smrdljivo … besednjak, ki ga uporabljajo, je tako rekoč neizčrpen), saj so takšni odzivi avantgardo vselej napajali z novo energijo, še več, vznemirljivo ostrino so velikokrat podelili tudi delom, ki so bila zgolj povprečna. Dovzetno publiko so napolnili z občutkom, da skupaj z umetnikom sodelujejo v uporu proti malomeščanskemu pobožnjakarstvu in institucionalni represiji. A medtem so se razširile meje, ki jih je bilo potrebno nekoč rušiti in prestopiti, naboj pa se je pričel izgubljati. Kapitalizem je znal zelo dobro absorbirati tudi transgresijo in njene ekscese. In naenkrat transgresija ne pripada več progresivni avantgardi, temveč neofašistom. T. i. alt-right gibanja poganja prav vznemirjenje transgresije. Pod krinko boja proti politični korektnosti bučno nastopajo z žaljivkami, psovanjem, taktiko šoka in sramotenja. Z diskurzi homofobije, rasizma, mizoginije, ksenofobije neusmiljeno napadajo pridobitve progresivnih kultur polpreteklega obdobja, ki so se zdele kot dokončna pot k uveljavitvi osnovnih človekovih pravic. Pripadniki ‘bratovščine nestrpnosti’ na internetnih portalih, ki so bili še nekaj let nazaj videti kot marginalci, so se utelesili v najbolj vidnih odločevalcih sodobnega sveta: Trumpu, Bolsonaru, Orbanu, … Primitivni napadi na sprejete norme spodobnosti se skušajo prikazati kot nova normalnost. Te oblike kulturnih provokacij pa niso enake tistim, ki jih je zasledovala moderna umetnost. Modernistična strategija transgresije je bila večinoma usmerjena v osvobajanje družbe iz spon sramu lastnega telesa in misli. Strategija novega fašizma, ki straši po Evropi in svetu, pa znova rožlja z verigami nekoč že razklenjenih spon.

Dodatno gradivo

Katalog razstave