Dve bitji, združeni s poljubom, sta v Soldatovićevi skulpturi upodobljeni v trenutku najlepše človekove intime. Izražena je v odprti formi podaljšanih figur, ki so bile značilne za njegovo kiparstvo od petdesetih let prejšnjega stoletja. Izrazna moč objema dveh bitij je poudarjena z živimi in ekspresivnimi linijami prepletenih podolgovatih udov. Značilna neravna, izjedena struktura površine je plod ustvarjalnega procesa, saj je kipar vsako skulpturo v osnovi gradil s tkanino in vlakni, namočenimi v mavcu. Nanašal jih je na žičnato ogrodje in tako dobil lupinaste, luskinaste forme, te pa so se pozneje odrazile v značilni površinski teksturi brona. Njegova skulptura je odprta, transparentna, luknjičava in posledično prežeta z ambientom parka. Z zanj značilno obdelavo materiala je dosegel psihološko napetost, saj tankost prepletenih teles hkrati odraža tako človekovo krhkost kot tudi kljubovanje smrti, obenem pa ponazarja občečloveško potrebo po medsebojni intimnosti in bližini.

V Slovenj Gradcu poleg Soldatovićeve skulpture Poljub v ambientu bolnišničnega parka stoji tudi njegova skulptura Srnice.

Besedilo: Katarina Hergold Germ