“Tišina in spokoj, ki ga zaznamo skozi vse cikluse Borčičevega ustvarjanja, od ciklusov komiških konob, školjk, preko minimalizma osemdesetih let do ateljejev, vrat in stolov, postane dejansko ogrožena spričo fragmentov računalniških delov, čipov in elektronskih vezij, ki ta spokoj načenjajo in sliko definirajo kot videz oziroma sofizem, po katerem se slika kaže kot nekaj, kar po svojem bistvu ni. Ko uzremo sliko in dojemamo posamezne njene dele kot poškodovano povrhnjico, skozi katero se kažejo računalniški deli kot pravo ogrodje oziroma kot tisto pravo »telo slike«, ki se skriva za naličjem, se nam sama slika zazdi kot razkrit kiborg.”
Robert Inhof