Umetniška praksa Matjaža Hanžka je raznolika in večplastna, pri čemer je jezik njen osrednji medij. Njegova vizualna poezija je presegla okvir tiskanih publikacij ter postala objekt, medmedijski projekt, sistem. Pogosto je deloval zunaj institucionalnih okvirjev in razvijal neformalne oblike komunikacije.
Hanžek je eksperimentiral s prenosom umetnosti v socialni prostor ter ustvarjal inovativne multimedijske artefakte, pri čemer je iz zgodovinskih avantgard prevzel dve operativni strategiji: postopek načrtovanja, programiranja in princip naključja.

Sodeloval je z gibanjem OHO, kasneje pa s predstavniki kontrakulture, ki so umetnost povezovali z družbenim uporom.

Njegovo delo prepleta vizualno umetnost s popularno glasbo, stripom in drugimi žanri ter odraža družbenopolitični kontekst časa. Jezik dojema kot sredstvo komunikacije, ki na estetski in socialni ravni povezuje posameznike in skupnosti.

Tadej Pogačar raziskuje spregledane fenomene ter v svoji postkonceptualni umetniški praksi uporablja intervencijo in kritično raziskavo. Njegovo delo izhaja iz situacionizma in kontrakulture. Leta 1990 je ustanovil Muzej sodobne umetnosti, ki ga je kasneje preimenoval v P.A.R.A.S.I.T.E. muzej sodobne umetnosti.

Razstava predstavlja njegova zgodnja dela, fotografije in performanse iz let 1975–1980, ki ob nastanku niso bila vključena v umetnostni sistem in so večinoma ostala neznana. To alternativno pozicijo najbolje ponazarjata teorem akcije brez dogodka, s katerim je avtor označil svoja zgodnja performativna dela, ter koncept preloženega občinstva, ki ga poznamo iz performansov skupine Gorgona in Tomislava Gotovca iz 60. let. Danes ta dela predstavljajo specifično prakso konceptualne umetnosti in institucionalne kritike. Eden izmed primerov je serija ZOO (1979), v kateri ujetost živali simbolizira muzejsko postavitev – prostor, kjer postanejo zgolj estetski eksponati in odsev človekovega nadzora nad naravo.