Peter Hergold (1966, Slovenj Gradec) živi in dela in situ. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1996. Sodeloval na skupinskih in samostojnih razstavah. Leta 1989 prejel Študenstko Prešernovo nagrado.
Vsaka priprava umetnikove samostojne razstave je do neke mere laboratorijsko-eksperimentalno delo med kustosom in umetnikom. V začetku priprave razstave Petra Hergolda sva bila „teoretika“- kustos in jaz soočena z neko vitalno, inspirativno kaotično situacijo umetnikovega dosedanjega opusa, ki sega od slik s popartovskimi problemi preko happeningov in akcij do konceptov in idej, ki jih je mnogokrat zasnoval zelo intimno in jih udejanil v popolni odsotnosti kakršnekoli institucije ali gledalcev. Ni bilo govora o tako imenovanem konceptu razstave, temveč o možnosti manifestacije Hergoldovega ustvarjanja. „Hergoldovo ustvarjanje” pa v tistem času ni bilo nekaj že zaključenega, kar bi „čakalo“ samo še na to, da se predstavi v galeriji.
Peter Hergold je umetnik, ki je zapustil prostor ateljeja, v katerem je slikal. V landartovski maniri se je napotil v eksperimentiranje v naravi. Umetnikovi materiali torej niso več samo barve, temveč pokrajina, zemlja, veter, dež, letni časi. Hergoldu gre primarno za sondiranje novega terena – prostora narave kot ateljeja. Umetnik tematizira nastajanje, trajanje in minevanje umetniškega dela. Hergold se sistematično oddaljuje od koncepta umetniškega ustvarjanja, katerega rezultat bi bil umetniški objekt: umetnina, obstojna stvar, ki bi jo bilo mogoče preprosto razstaviti, kupiti, posedovati, jo nekam postaviti, prijeti, jo občudovati v pomenu njej lastne estetske virtuoznosti ali čutnosti in tako dalje. Hergoldovo početje, njegova sporočilnost, poetičnost, izpovednost, predvsem pa kritičnost se torej ne manifestirajo v objektu, temveč v preko fotografij zaznavnem procesu dela.