Nika Autor deluje v okviru neformalnega kolektiva Obzorniška fronta.

Njen Obzornik 63 je izraz družbene kritike, ki je lastna tudi sami formi anti-obzornika. V Sloveniji se obzorniška dejavnost odvija v sklopu kolektiva ustvarjalcev (Obzorniška fronta) s področja filmske, kulturne in politične kritike ter umetnosti. Izhaja predvsem iz zavzemanja za pravice beguncev in brezpravnih delavcev ter črpa inspiracijo iz družbenih protestov, ki so v obliki masovnih ljudskih vstaj v letih 2012-2013 pretresali državo.

—————————————————————————————————————————————–

Danes so bili iz Slovenije izgnani Carol, Adel in Hany.

Vse tri sem poznala, saj sem z njimi v lanskem letu preživela kar nekaj mesecev, ko smo skupaj s čudovito ekipo zagnanih posameznikov poskušali vzpostaviti drobec normale v popolnoma nečloveški, absurdni in dehumanizirajoči instituciji, ki se imenuje azilni dom. Vsak dan smo poskušali premikati meje ponižujočih odnosov in pogojev bivanja, po milimetrih in gramih. A ti milimetri so se merili v vesoljskih miljah in bili težki tone.

Ne gre za to, da bi jih morali poznati ali da bi potrebovali izkušnjo, da vemo, da je to, kar se je zgodilo danes in se bo dogajalo tudi jutri, hudo narobe, da vemo, da so rasizem, ksenofobija in izključevanje nedopustni. To, kar smo lahko danes v zgodnjih jutranjih urah videli pred azilnim domom, se v tišini odvija za stenami azilnih domov, v postopkih MNZ-ja in za visoko ograjo Centra za tujce vsak dan, prav vsak. To je prostor normalizacije norosti, normalizacije poniževanja in izključevanja. To je prostor, kjer tisti, ki so v službi pomoči ranljivejšim (v tem primeru sociali delavci) z nasmehom, ki ga vidimo na fotografijah, pospremijo begunske družine v deportacijsko izvrševanje, in kjer tisti, ki potrebujejo pomoč, vsakodnevno doživljajo pritiske, poniževanja in popolno razčlovečenje v že naprej izgubljenih pravnih postopkih in v že naprej pripravljenih in natančno določenih psa nevrednih pogojih bivanja.

Lani sem prejela laskavo povabilo, da v letu 2017 predstavljam Slovenijo na Beneškem bienalu z delom, ki naj bi nagovarjalo, aktiviralo in angažiralo pogled. Izbira bi lahko bila tudi drugačna. Sedaj zastopam državo, ki v ksenofobnem in sovražem odnosu (zadnja nasprotovanja naselitvi beguncev v Škofijah, sprejetje novega zakona o tujcih, azilni postopki zapiranja in vračanja beguncev itd.) do ljudi, ki iščejo zatočišče, mir in predvsem normalno življenje, to do skrajnosti onemogoča. Temu nasprotujem, kot umetnica in kot človek. Proti temu glasno in jasno protestiram, zato država, gospa Györkös in gospod Cerar, nehajte takoj. Nehajte zdaj!

Umetnost je tista kategorija družbe, ki združuje dejavnike družbenega in ne ostaja brezbrižna do socialnega in političnega konteksta, v katerem obstaja. A kako naj obstaja in se ohranja, ko v isti državi na obroke uničujemo človeška življenja? In kako naj v tako absurdni situaciji razmišljamo o umetnosti, sploh ko se vsiljuje trdovratna misel, “da so časi ko je pogovor o drevesih skorajda zločin, ker vsebuje toliko molka“? Za družbo vključevanja, strpnosti, enakopravnosti in za družbo odprtih meja za vse begunke in begunce, brez izjeme!

Nika Autor

Foto:
Risba 11-letne sirske deklice, slovenska meja, 2016.
—
Moderna galerija in Koroška galerija likovnih umetnosti, producenta letošnjega Beneškega bienala podpirata in podpisujeta izjavo.

Intervju z umetnico Niko Autor in kustosinjo razstave Andrejo Hribernik si lahko preberete tudi v časopisu Delo.