V spomin kiparju Alojziju Jerčiču
Objavljamo zapis Marka Jeraja, v spomin koroškemu kiparju Alojziju Jerčiču
“Na pokopališču Muta –Vuzenica so se ob koncu minulega tedna so se poslovili številni domačini, sorodniki in prijatelji likovne umetnosti od Alojza Jerčiča. Rodil se je 19. maja 1948 v številni kovaški družini na Muti. Vsi, ki smo ga poznali, v srcu čutimo, da je Alojz Jerčič – Lojzi bil res velik umetnik, kipar –samouk. Svoje nadarjenosti ni preverjal na umetniški akademiji ali se družil z umetniki, saj so mu številni zavidali njegovo izrazno moč, ki jo je kot kipar izražal in upodabljal v varjenem železu, torej v zelo nenavadni, a zahtevni tehniki in materialu. Njegove kompozicije so bile velike od nekaj deset centimetrov do več metrskih skulptur, katerim pa je vsem znal vdihniti čustva trpečega ali ponosnega , bojevitega ali miroljubnega viteza Don Kihota, samozavestnega kmeta Šarha, strah vzbujajočega Samuraja, kovača in livarja na Muti, do abstraktnih skulptur, kot so Jate ptic, virtualni Cunami, Hirošima, Apokalipsa, Križani, Sv. trojica …
Spomnim se besed kritika Hudečka, ko je orisal Lojzija kot osebnost . Ob otvoritvi razstave v Celovcu je začel svoje razmišljanje takole: » Ali si predstavljate Lojzija Jerčiča, ki se vozi po transibirski železnici in več kot teden dni sedi na istem sedežu, nasproti njega pa sedi prikupna Japonska novinarka Hiroko. Pri tem je treba povedati, da prvi ne zna nobene japonske besede in Hiroko nobene slovenske besede, pa vendar sta se med potjo toliko zbližala, da se je Hiroko odločila, da bo življenje nadaljevala v dvoje z Alojzom Jerčičem«. Njegov hotni – ustvarjalni duh ni popustil niti pri oblikovanju železa. Z varilnim aparatom je oblikoval umetniški izdelek, kot da bi delal s plastelinom, če ni šlo, je začel znova. Bil je tudi zelo samokritičen in nezadovoljen, če podoba ni bila po njegovi zamisli, je delo odložil za nekaj časa in nato nadaljeval. Njegova razmišljanja so vedno težila k popolnosti in originalnosti pa četudi na račun lastnega zdravja.
Ko je bil izbran na natečaju Za nacionalni park v mestu Hakone pod japonskimi Alpami s skulpturo KRIK UPANJA, smo vedeli da bo Lojzi zmagovalec. Vsi v Gorenju, kjer je bil takrat zaposlen, smo občudovali nastajanje mogočne 6 metrske skulpture, ki jo je s pomočjo sodelavcev potem razrezal, zložil v kontejner in poslal na Japonsko. To je našega kiparja Lojzija tako fasciniralo in navdihnilo do novih zmag, da je z ženo ostal na Japonskem celih 18 let. Pri njem so našli zatočišče skoraj vsi slovenski obiskovalci Japonske. Da je bil Lojzi svetovni popotnik in se je znašel v vsaki situaciji na različnih koncih sveta, vedo povedati njegovi najbližji in tudi nekatera dejstva.
Njegova prijateljstva so se iz leta v leto širila. Poznal je mnogo slovenskih ambasadorjev, novinarjev, državnih poslancev in svetnikov, direktorjev, županov, vodilnih menedžerjev, zdravnikov, psihologov in preprostih ljudi, s katerimi se je največ družil. Svoje umetnine je razdeljeval po smešni ceni ali pa je bila cena le nadomestilo materialnih stroškov. Samo, da je imel za preživetje. Še predno je odšel na Japonsko, se je preselil na Ljubno ob Savinji, kjer si je v bivši osnovni šoli Rastke uredil stalno prebivališče. Žal s tem nakupom ni imel sreče. Ko se je vrnil, je bila njegova hiša pod hipoteko. Bivši lastnik je bankrotiral in sprememba v zemljiški knjigi ni bila več izvedljiva. Že v novi Sloveniji je bil ob vse. Sledila je izselitev in agonija. Kljub temu pa je tudi na Ljubnem ustvaril veličastno skulpturo, posvečeno slovenski osamosvojitvi. Meč miru stoji v industrijski coni pred tovarno Kovinarstvo Ljubno .
Alojzij, v svetu poznan kot Alios, je bil v večnem gibanju. Ta virtualni čustveni svet, nepotešena umetniška zvedavost in ustvarjalnost sta ga vodili skozi življenje lepot in tegob. Tudi njegovi sorodniki, prijatelji in znanci mu nismo znali pomagati, čeprav smo vedeli, da je resno bolan. Zadnje zavetišče mu je nudil dom starostnikov v Černečah kjer je ustvarjal do zadnjih dni. Žal se je njegova življenjska zgodba začela in tudi končala na nenavaden način.
Škoda , res škoda, da so takšni ljudje prepoznani šele po njihovi smrti.
Hvala Lojzi za vse igrive misli in umetniške stvaritve, ki bodo trajno krasile naše domove in slovensko domovino.”
Besedilo: Marko Jeraj , univ. dipl. psiholog
Fotografija: Alojzij Jerčič , posnetek Ludvik Jerčič