Meštrovića poznamo predvsem kot avtorja monumentalnih skulptur velikih razsežnosti, njegov izjemen kiparski talent pa se izraža predvsem v liričnih in dramatičnih manifestacijah človeškega telesa. Njegova nagnjenost k monumentalnosti je vidna tudi v upodobitvah številnih ženskih likov, še posebej aktov, za katere so značilne potencirane linije, polnost volumnov ter poudarjene mehke forme. Med tovrstne skulpture sodi tudi upodobitev grške boginje Perzefone, ki jo je ustvaril leta 1946 v Rimu.

V grški mitologiji je Perzefono, hčer boga Zevsa in boginje Demetre, ugrabil bog podzemlja Had ter jo prisilil, da je postala njegova žena. Ker vrnitev v svet živih ni bila več mogoča, je Zevs sklenil kompromis, da Perzefona v jesensko-zimskem času biva v podzemlju, poleti in pomladi pa se lahko vrača v svet živih. Mit razlaga menjavanje letnih časov, življenje in umiranje, moč in nemoč v odnosu do nadnaravnih sil.

Meštrović je Perzefono upodobil v trenutku, ko z vsem telesom izraža željo po osvoboditvi iz sveta mrtvih. Visok ženski lik z močno nazaj nagnjeno glavo, lepo oblikovanim telesom, z dvignjenimi, izjemno dolgimi rokami stremi po rešitvi in izraža prvinski klic po svobodi. Robustna obdelava površine kiparske materije potencira ekspresivno moč skulpture; veličastna podoba hrepeneče žene pooseblja občečloveško željo po svobodi in življenju.

Besedilo: Katarina Hergold Germ