Maja Pučl slika s tušem, z belo in črno barvo na papir in platno. Na podlago lepi tudi kovinske lističe, kot se uporabljajo pri restavriranju. Preplet drobnih madežev bi lahko spominjal na pointilistično tehniko slikanja, če barvna skala tukaj ne bi bila zožena na odtenke bele in črne. Na slikah iz serije »Svetilke« podlago slike preluknja s posebnim orodjem, podobno kot je Bogdan Borčić konec sedemdesetih predrl grafično ploščo. Le da so se luknje na njegovih ploščah na papirju spremenile v izbokline, praznina se je spremenila v tvar in te so opisovale pravilne geometrijske like. Tukaj pa so luknje razmetane po površini slike po nekem drugem ključu. Tudi ko je slika osvetljena od zadaj, to ne spremeni dejstva, da je praznina tista, ki ustvarja podobo. Luknje jemljejo sliki njeno bistvo, jo zanikajo in nam namesto iluzije nudijo vpogled v ozadje, v praznino.
Dihotomijo med abstraktno in upodabljajočo umetnostjo Maja Pučl preseže tudi s pomočjo azijske estetike, kjer v pristopu k motivu ni toliko pomemben videz, temveč neko vzdušje, ki prevlada v reproducirani podobi. Ko slika drevo, ga ne upodablja v vseh njegovih anatomskih podrobnostih, temveč poskuša razumeti njegov značaj, odnos in položaj v okolju. Ni pomembno, da so barve in konture podobne originalu, ampak je bistvo v upodobitvi njegove življenjske energije in krhkosti. V tem smislu je lahko to slikarstvo ekspresionistično.