Akademski slikar Samo Perpar pripada močni generaciji diplomantov ljubljanske akademije, ki so na začetku osemdesetih let preteklega stoletja v vzdušju tedanje slikarske renesanse v okviru t. i. nove podobe in novega ekspresionizma vzpostavili svež in originalen vzorec modernističnega slikarstva na Slovenskem. Skupaj z Borisom Zaplatilom, Klavdijem Tutto, Vladom Stjepićem, Igorjem Fistričem, Ivom Prančičem in drugimi iz skupine, ki je pred leti večkrat skupaj razstavljala kot Generacija 82, je obšel takrat prevladujočo figuraliko in se, tudi pod vplivom profesorja Gustava Gnamuša, eklektično navezal na zapuščino informelske abstrakcije ter jo napolnil z novo energijo in izrazom, za katerega so bili značilni uživaški, skoraj hedonistični odnos do ustvarjanja, žareči kolorit v kontrastih komplementarnih barv in razprta asociativnost dinamičnega slikovnega polja podobe. Neposredni likovni nagovor, pri katerem sta v ospredju elementarna vizualna energija širokopoteznih zamahov čopiča in zaslepljujoča moč barve, je do današnjega dne ostal temeljni princip njegovega slikarstva. Odlikujeta ga močna ekspresivnost ter nenehno vstajenje in kroženje oblik v divjem, muzikalnem ritmu, s katerim se mehke, vzvalovane oblike razlivajo prek robov posamezne podobe velikega formata in v smislu neusahljive radosti osvobajajočega ustvarjanja terjajo vedno novo, nikoli zares ukročeno uresničitev. Slike izjemno velikih dimenzij je Samo Perpar naslikal posebej za ambientalno postavitev v paviljonu slovenjgraške galerije. Napolnjene so z igrivim nabojem prostodušne in snovno bogate kreativne moči, ki v sebi skriva tudi veliko mero discipline in izvežbane slikarske veščine, pri delu v ateljeju strnjene v nekakšen slikarski ritual. S sugestivno, skoraj »otipljivo« energijo nagovarjajo zlasti tiste obiskovalce, ki v času elektronskih medijev še verjamejo v čutno, prvinsko moč naslikane podobe.