Blind Hate so v devetdesetih letih najresnejši bend v gornjem delu Mežiške doline. Ponašajo se z najdaljšim stažem delovanja in so edini, ki svoje komade posnamejo v studiu ter jih objavijo kot CD-R album (Graveyard of Hopes).
Njihova zgodba se začne v poznih osemdesetih, ko se pred osnovno šolo v Črni na spontanih žurih s kitarami zbira manjša družba najstnikov. Med njimi so tudi Aljoša Ozimic, Tomaž Plesec in Drago Brumen, ljubitelji metala in hard rocka, ki se nekega dne odločijo ustanoviti bend. Tomaž, tehnični tip, začne študirati solaže, Aljoša pristane na ritem kitari in vokalu, Drago prime za bas. V kleti hotela, kjer začnejo vaditi, se jim pridruži še Boštjan Lupša, bobnar, ki se ga drži sloves, da rad močneje udari po inštrumentu.
Glasni, razbijaški zvoki pritegnejo lokalno mladež, ki se začne zbirati v kleti, da bi v živo slišala surogat Metallice – bend, ki ure in ure po posluhu (brez tablatur) pili komade kalifornijskih metalcev. V odsotnosti drugih nekomercialnih bendov v kraju se okrog Blind Hate oblikuje lokalna metalska subkultura z zvestimi feni, ki skupini sledijo tudi na koncerte (na Prevalje, v Kotlje, Šentjanž, Celje, Črnomelj …)
Med komadi na repertoarju Blind Hate pa niso samo Metallicine skladbe. Desetletnega mulca, ki se s treninga smučanja vrača domov mimo hotela, nekega dne navduši Sweet Child O’ Mine s slovitim Slashevim riffom, ki se razlega iz kleti. Nekaj let pozneje, leta 1996, prav ta mulec, Dejan Dimec, postane novi kitarist skupine. Napoči sklepna, najproduktivnejša etapa njenega obstoja.
S prihodom Dimca in menjavo bobnarja malo pred tem (v tej vlogi se ustali Andrej Gorenjak) se namreč Blind Hate preusmerijo v snovanje lastne glasbe. Pomladi 1997 svoje komade predstavijo na Koroškem rock’n’roll festivalu v Kotljah. Poleti pa gredo snemat debitantski album v Ruše.
Snemanje po spletu okoliščin poteka v studiu Stayerc, sicer specializiranem za komercialno produkcijo v slogu Power Dancers. A ker so fantje pri delu prepuščeni samim sebi, zaradi njihove neizkušenosti rezultati snemanja niso povsem optimalni. Vseeno album Graveyard of Hopes navduši fene in vzbudi zanimanje menedžerja, urednika in novinarja Sandija Mavra (Rock Vibe), ki Blind Hate angažira kot predskupino na turneji postojnskih metalcev Skytower.
Po turneji začnejo postajati razlike v pogledih na skupno prihodnost vse večje, spreminjajo pa se tudi glasbeni okusi članov benda. Sredi koncerta na Škisovi tržnici v Ljubljani leta 1998 skupino zapusti Drago Brumen. Četverica v svoje vrste vključi Aleša Kebra (prej Quo Vadis, H. M. D., Funeral March in Herald IV.), ki velja za tehnično dovršenega basista z veliko domišljije. V tej zasedbi imajo še nekaj koncertov, vendar čar skupnega igranja počasi izplahni in skupina razpade.
Ob 20-letnici izida albuma Graveyard of Hopers skupina razmišlja o tem, da bi komade na novo posnela in objavila. Člani skupine namreč – z izjemo Aljoše in Draga – ostanejo v glasbenem poslu in jim ne bi bilo težko ponovno poprijeti za instrumente. Na žalost njihovih privržencev se to ne zgodi.
