Iztoku in Primožu se najprej pridruži tretji kitarist in vokalist Marko Merčnik, zaradi mladosti znan po vzdevku Mali Ilex. Trojica kitare pogosto vzame v roke na raznih piknikih, rojstni dnevih in drugih neformalnih druženjih v Slovenj Gradcu in okolici. Poleti 1990, ko se odpravi na morje, s spontanim uličnim nastopom v Osorju navduši tudi tamkajšnje turiste, ki ji napolnijo kovček s prostovoljnimi prispevki. Poslušalce prepričajo predvsem izvedbe komadov skupine America. Kako zvenijo Ilexi v tistem času, sicer lepo prikazuje videoposnetek iz Barbarige, kamor se trio odpravi po dopustovanju na Malem Lošinju. Tehnično najboljši posnetek iz zgodnjega obdobja Ilexov prikazuje užitek v večglasnem petju s spremljavo akustičnih kitar, ki druži trojico.

Še isto leto začneta v bendu igrati Danilo Karlin (bobni, konge), član Pihalnega orkestra Slovenj Gradec, in Blaž Prapotnik (bas), ki prispeva tudi nekaj besedil (Déjà vu, Melanholija, Si srečen, prijatelj) in začne skrbeti za promocijo. Ko začne skupina uradno koncertirati, Blaž oblikuje plakate in vabila, hkrati pa o koncertih piše za lokalni tisk.

Kdaj natanko Ilexi odigrajo prvi uradni samostojni koncert, s plakatom in vstopnino, se nihče več natančno ne spomni. Če gre verjeti seznamu zgodnjih koncertov, ki ga vodi Primoževa mama Anka Juvan, pa prvič javno nastopijo na Odprtih dnevih Slovenj Gradca junija 1990.

Intenzivneje začnejo koncertirati šele naslednje leto. Februarja 1991 igrajo v Kulturnem domu Stari trg, Podgorju in Mislinji. Isti mesec nastopijo tudi na Ekonomski šoli v Slovenj Gradcu (16. 2.), v sklopu otvoritve razstave Kristine (Tine) Hauser, fotografinje, ki posname tudi dve seriji njihovih fotografij (drugo za kaseto Barvno nebo leta 1993).

Iz leta 1991 se ohrani več videoposnetkov s koroških odrov. To so posnetki koncertov v Družbenem domu na Prevaljah (17. marec), Discu Jolly v Radljah (5. maj) in gostilni Pod velbom v Slovenj Gradcu (3. avgust). V Discu Jolly Ilexi igrajo še pred posebej veliko množico ljudi, saj so predskupina Dr. Albana, švedskega glasbenika nigerijskih korenin, ki je tedaj velika pop zvezda, z uspešnicami No Coke, Hello Afrika, It’s My Life …

V leto 1991 sodi tudi koncert, ki ga Ilexi odigrajo na nekdanji dan mladosti, 25. maja, v Kulturnem domu Stari trg. Nastop sodi v sklop dogodkov, poimenovanih Scena, ki jih na tem prizorišču prireja Blaž. Posnetek je zanimiv, ker kaže dve podobi Ilexov: v prvem, akustičnem delu, ko igrajo pretežno lastne komade, so mehkejši, melodični in spevni – podobno kot pozneje na kaseti Barvno nebo. V drugem setu, sestavljenem iz priredb, ko Marko poprime za električno kitaro in Danilo konge zamenja za bobne, pa se zasedba pokaže v precej trši luči. V muziki so slišni vplivi progresivnega rocka sedemdesetih let, Iztokova vokalna izvedba je ostrejša, bolj eksperimentalna, in bližje temu, kar pozneje počne v zasedbi Abadon. Med priredbami sta tudi uspešnici zasedbe Guns N’ Roses Sweet Child O’ Mine in Knockin’ on Heaven’s Doors (v originalu Dylanov komad).

Repertoar Ilexov sicer od začetka sestavljajo lastne skladbe in priredbe. Med tujimi komadi igrajo Tell Me Why Neila Younga, Judy Blue Eyes zasedbe Crosby, Stills & Nash, Sandman skupine America, Thank God I’m A Country Boy Johna Denverja, Oklahoma Hills Woodyja Guthrieja ter druge country, (folk)rock in bluegrass pesmi. Marko izvaja priredbo tedaj popularne uspešnice Fast Car ameriške glasbenice Tracy Chapman.

Med avtorskimi komadi so poleg prej omenjenih še Jakob – barvno nebo, Popek sveta, Si srečen, prijatelj, Prijetna melodija, Markova Kaj je z mano? in druge skladbe. Zanje so značilne kompleksne melodije, ki ne temeljijo na standardnih pop obrazcih, saj Iztok kot samouk ni obremenjen z glasbenimi pravili. Komadi gradijo na atmosferi in se včasih razvijajo v nepričakovane smeri, tudi z dodajanjem drugih inštrumentov (raznih tolkal, blokflavte, klaviatur …). K njihovi izvirnosti poleg tega pripomorejo poetična besedila, ki jih prispevata Iztok in Blaž ali pa si jih izposodijo pri španskem pesniku Juanu Ramónu Jiménezu. Njegova Bela luna je tudi ena največjih uspešnic skupine.

Jeseni 1991 v bendu pride do kadrovskih menjav. Marko in Blaž zapustita bend, mesto basista pa zasede Benjamin Pirnat (prej Xenophobia), ki z Markom nekaj časa hkrati igra v ravenskih Guettenstain. Prenovljena zasedba prvič javno nastopi 15. februarja 1992 na Prerezu alter scene v Colatio baru (današnji Špajz) v Slovenj Gradcu. Na dogodku sodelujejo še Blaž s poezijo, Mojmir Plevnik s slikami in scenograf Marko Kristan – Kinasky, še eden od sopotnikov Ilexov, ki z njimi včasih igra tudi orglice.

V naslednjih dveh letih Ilexi nastopijo na še nekaj podobnih »prerezih alternativne scene« v mestu (in širše na Koroškem), na skupinskih koncertih v Kulturnem domu Slovenj Gradec (17. 2. 1993), atriju Druge osnovne šole v Slovenj Gradcu (23. 6. 1994) in Športni dvorani Slovenj Gradec (24. 9. 1994) z bendi, kot so H. M. D.,  Pulsa Theatro, Pegazz in drugimi.

Ilexi že marca 1991 posnamejo demo kaseto. Leta 1992 pa zberejo denar za snemanje v profesionalnem studiu. V studiu Zlati zvoki, ki ga v Kisovcu postavi nekdanji član Avsenikov, v Slovenj Gradcu rojeni Igor Podpečan, na trak zabeležijo šest skladb, ki jih uvrstijo na stran A kasete Barvno nebo. Pri snemanju »ne komplicirajo, ampak komade preprosto odigrajo, brez pretiranih dodatnih nasnemavanj,« se spominja Iztok.

Kljub temu jim zmanjka denarja za tedaj precej drage snemalne ure, zato preostale komade posnamejo v studiu Radia Alfa, ki je tedaj odprt za tovrstne podvige. Tonski tehnik je Miran Vavče, izkušen radijski maček in tedaj tudi klaviaturist velenjske skupine Chateau.

Ilexi se odločijo, da bodo album izdali v samozaložbi, saj je to najlažji način, da svojo glasbo posredujejo ljudem. Za neodvisno produkcijo se na Koroškem malo prej že odločita metal zasedbi Xenophobia in Funeral March.

Promocija kasete Barvno nebo je 18. junija 1993 v Kulturnem domu Stari trg. Na koncertu, ki bi skoraj odpadel, ker jim v zadnjem hipu odpove ozvočevalec, nastopijo v razširjeni, devetčlanski zasedbi z Dušanom Prosenom (prej Četrta dimenzija) za klaviaturami, Tomažem Pačnikom (pozneje Abadon, Jazoo) na rogu, Matjažem Mlakarjem (H. M. D.) in Urošem Knezom na saksofonih ter Primožem Terglavom na trobenti.

Počasi se za Ilexe začenjajo zanimati tudi mediji. Že pred izidom kasete, 30. januarja 1993, skupina nastopi na televiziji, v zabavni oddaji Poglej in zadeni, ki jo vodi Stojan Auer. Pred izidom kasete imajo tudi intervju v oddaji Videotop na velenjski televiziji VTV, kjer v studiu odigrajo komada Bela luna in Popek sveta. Poleg radijskih intervjujev o njih izide tudi nekaj krajših časopisnih člankov.

Prepoznavnost Ilexov se veča, tudi na podlagi dobro sprejete kasete, in začnejo se pojavljati možnosti, da bi skupina presegla lokalni domet in se opazneje aktivirala na širši slovenski glasbeni sceni. Iztok bi te priložnosti izkoristil, Primožu ni do tega. Hkrati je Iztok pristaš širitve benda in sodelovanj z drugimi lokalnimi glasbeniki, Primožu pa je bližje delovanje v manjši zasedbi, brez večjih komercialnih pričakovanj. Ker razhajanj med ustanovnima članoma ni mogoče preseči, skupina počasi razpade.

Iztok nadaljuje kot vokalist pop-rock zasedbe Abadon in, pozneje, kot član Suhe Južine skupaj z Benjaminom, ki vrsto let igra v zasedbi Vlada Kreslina, poleg tega pa ustvarja svoje projekte. Primož za deset let kitaro postavi v kot, vendar z glasbo še naprej ostaja v stiku kot sodelavec glasbene redakcije Koroškega radia ter dela v prodajalni cedejev in glasbenih instrumentov; nov vir kreativnosti najde tudi v fotografiji. Danilo še naprej igra v Pihalnem orkestru Slovenj Gradec in pozneje ustanovi Cestar Blues Band. Ob 20-letnici izida kasete Barvno nebo se Ilexi (brez Primoža) 5. julija 2013 ponovno zberejo in odigrajo koncert na Trgu svobode v Slovenj Gradcu.

⋅ Vsi člani Ilexov imajo v poznejšem obdobju ročno izdelane kitare in bas ZN unikatnega oblikovalca Ignaca Zaletelja iz Mengša. Pri njem v Mengšu tudi dvakrat koncertirajo.

⋅ Njihovi glasbeni vplivi so raznoliki. Iztok posluša precej bluegrassa in countryja, Primož ima rad progresivni rock, Blaž, Marko in Benjamin imajo metalsko preteklost, vsi skupaj pa poslušajo tudi veliko druge muzike. Najbolj pogosto pa z njimi povezujemo Neila Younga ter zasedbi Crosby, Stills & Nash in America.

⋅ Onkraj meja Koroške Ilexi koncertirajo na Slovenski gimnaziji v Celovcu, v Tolminu, Žalcu (Festival akustične glasbe 1992 in 1994), Mariboru, Mengšu, Topolšici (Kozmični piknik 1994) …

⋅ Po koncertu na enem izmed Festivalov akustične glasbe v Žalcu k Ilexom pristopi fen, ki jih prosi, da se mu z alkoholnim flumastrom podpišejo na jakno, se spominja Primož. Izkaže se, da je to Danijel Bedrač iz zasedbe Kladivo, konj in voda, katere ljubitelji so sami.

⋅ Ko pridejo Ilexi snemat v studio Zlati zvoki, jim Igor Podpečan da poslušati posnetek Odkrij otrokom svet, priredbo skladbe Teach Your Children tudi Ilexom ljube folk rock zasedbe Crosby Stills Nash & Young. Priredbo v istem studiu le malo prej posname tedaj še neznana zasavska skupina Hiša.